Četrtek. Učenci so najprej prebrali besedilce Zakaj sadimo rumene žafrane.

Rumene žafrane sadimo v spomin na vse otroke, ki so umrli kot žrtve holokavsta med letoma 1933 in 1945; gre za okoli milijon in pol judovskih ter tisoče drugih otrok. Rumena barva cvetlic nas spominja na rumeno zvezdo, ki so jo pod nacističnim režimom morali nositi Judje, ki so bili daleč najštevilčnejše žrtve omenjenega obdobja.

Kratkemu pogovoru je sledilo sajenje rumenih žafranov.

Odpravili smo se na šolski vrt, da ni bilo toliko skrbi glede raztresenih grudic zemlje. Učenci so čebulice sicer posadili v cvetlične lončke; šolski vrt je zaradi gradbenih del namreč malce okrnjen in ranljiv, verjamemo pa, da se bo naslednje šolsko  leto našlo stalno in primerno mesto za gredico, kamor bi presadili naše žafrane. Res upamo, da bodo lepo pognali!

Fantje se prvo šolsko uro pri športu nabrali kamenčke in zemljo za v lončke. Učenci so čebulice sadili po skupinah, tako da je vsakdo lahko posadil »svoj« žafran. Pri sajenju so se držali navodil oz. priporočil, vsaka skupina je svoj lonček tudi označila, na koncu pa ga pokrila s črno folijo in ga odložila v hladen prostor.

V tednih do konca decembra bomo spremljali tiho dogajanje v lončkih in pripravljali še druge dejavnosti, povezane s projektom. O vsem vas bomo obveščali.

Ob zaključku ure smo na naše garderobne omarice na hodniku razobesili še naše uvodne misli, s katerimi smo vas seznanili v prvi objavi.

 

  1. a in Barbara Žlender
Dostopnost