Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta, ki ga obeležujemo 27. januarja, smo pripravili 3-delno razstavo.

Največji del razstave je na hodniku v prvem nadstropju, pred knjižnico. Na pano smo razobesili plakat z dlanmi učencev 6. a in pozitivnimi mislimi o sodelovanju, spoštovanju, podobnostih in razlikah med nami … Na mizi pred panojem smo postavili tri lončke s krokusi, ki smo jih zasadili oktobra. Zelo lepo odganjajo, že zelenijo, a ker še ne cvetijo, smo v lončke zapičili in okrog njih položili še nekaj lastnih risbic cvetočih rumenih žafranov. Tik pred tem smo poganjke še zalili. Dodali smo piktograme, naj se gledalci rastlin ne dotikajo. Na mizah se nahajajo še naši manjši plakati, vsi na podlagi barve rumenih žafranov; k vsakem lončku spadata dva. Na enem je razloženo, zakaj sadimo rumene žafrane; pod tem se nahaja judovska zvezda, ob njej pa vprašanji v razmislek gledalcem: »Le kako so se počutili, ko so bili prisiljeni nositi rumeno zvezdo?« in »Le kako so se počutili, ko so jih označili za »drugačne«?«; plakat dopolnjujeta risba cvetočega rumenega žafrana ter logotip projekta Krokus. Na drugem plakatu sta kratki besedilci, posvečeni 27. januarju: »27. januar – svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, ko so med drugo svetovno vojno Hitlerjevi nacisti v taboriščih usmrtili okoli 6 milijonov Judov ter več kot milijon Slovanov, Romov, invalidov, homoseksualcev …« ter »27. januarja 1945 je bilo osvobojeno največje koncentracijsko taborišče – Auschwitz na Poljskem.«; glavnino plakata predstavljata fotografiji otrok – šestošolcev, nasmejanih po zasaditvi krokusov, ter judovskih otrok, označenih z Davidovo zvezdo in pregnanih v taborišča.

Na hodnik v 2. in 3. nadstropje smo postavili po en lonček odganjajočih krokusov ter pripadajoča plakata. Tako bo s projektom in njegovim poslanstvom seznanjenih kar največ učencev in zaposlenih naše šole.

Krokuse bomo še naprej skrbno zalivali, ko bodo zacveteli, bomo prešteli število njihovih cvetov, o temah, ki se odpirajo ob projektu in razstavi, pa bomo še govorili. O tem moramo govoriti.

  1. a in Barbara Žlender
Dostopnost