V petek, 18. 11., smo se devetošolci še precej zaspani ob zgodnji uri zbrali pred šolo in vznemirjeno pričakovali prihod avtobusa. Na avtobusu ni vseeno, kje posameznik sedi, zato se vedno trudimo, da bi nam uspelo zasesti zadnje sedeže, kjer običajno sedijo fantje. No, tokrat jim ni povsem uspelo. Pot do Ljubljane ni trajala dolgo, prav tako smo imeli srečo, da nismo naleteli na prometni zamašek.

Najprej smo se ustavili v Slovenskem šolskem muzeju, kjer smo se okrepčali z malico, potem pa nas je čakala učna ura lepega vedenja, kakršna je bila 18. listopada leta 1907. Oblekli smo stara oblačila; dekleta predpasnike, fantje telovnike. V stari učilnici smo se posedli za nekoliko majhne, lesene klopi z mizami. Na vsaki mizi je bila tablica s kredo in gobico. Ko je zazvonilo, je v razred stopila precej stroga učiteljica z visoko spetimi lasmi in očali. Pozdravili smo jo: » Bog daj, gospodična učiteljica!« Odzdravila je ter nam dovolila sesti. Od dežurnih učencev je zahtevala datum in seznam manjkajočih. Poučevala nas je o lepem vedenju, ki smo ga drugače poimenovali tudi bonton in olika. Besedo bonton smo morali s pisanimi črkami lepo zapisati na tablice. Večkrat je zahtevala, da smo zbrisali, saj nismo pravilno zapisali pisane črke. Tisti, ki je odgovarjal pred tablo, se je moral na koncu tudi prikloniti. Pred koncem ure smo za domov dobili »šolske postave«, s katerimi naj bi seznanili tudi naše starše. Bilo  je res izjemno izkusiti, kako je včasih potekal pouk. Po učni uri je sledil še voden ogled skozi zgodovino šolstva.

Veselili smo se naslednjega ogleda, in sicer Hiše iluzij. Sami smo imeli možnost preizkušati iluzije in se pri tem tudi fotografirati. Največji vtis je pustila neskončna soba in vrteči se most. Čas v Hiši iluzij je prehitro minil in žal je napočil čas odhoda. Po dežju smo se sprehodili do avtobusa, ki nas pripeljal nazaj v Štore.

Eneja Cvetič in Pia Jereb, 9. b

Dostopnost